Iz različnih slovenskih regij iz vrtcev poročajo, da v vrtcih primanjkuje kuharjev, čistilcev, računovodij, pri strokovnem kadru pa je težko dobiti tudi že vzgojiteljice, vzgojiteljice-pomočnice vzgojiteljic. Premalo je tudi različnih izvajalcev dodatne strokovne pomoči za otroke s posebnimi potrebami v vrtcih (specialno-rehabilitacijske pedagoge, logopede in podobno), na kar pa v Skupnosti vrtcev Slovenije (SVS) opozarjamo že dalj časa.
Na prosta delovna mesta vseh poklicnih profilov v vrtcih se največkrat prijavljajo kandidati brez ustreznih pogojev, kandidati s pogoji za zasedanje delovnih mest postajajo že redkost. Največkrat je razlog v prenizkih plačah, še zlasti na vseh delovnih mestih v plačni skupini J. Če izpostavimo npr. računovodje in tajnike, lahko z gotovostjo trdimo, da je njihovo plačilo popolnoma nesorazmerno z nalogami in odgovornostjo njihovega delovnega mesta, še posebej v primerjavi s kolegi istega poklicnega profila iz gospodarstva.
Ponižujoče nizko pa je tudi plačilo za zelo odgovorno in zahtevno delo vzgojiteljic-pomočnic vzgojiteljic.
Razloge za primanjkovanje strokovnega kadra vidimo v Skupnosti vrtcev Slovenije med ostalim tudi v razvrednotenju poklica vzgojitelja. Gre za izjemno kompleksen problem. Delo vzgojitelja (pri tem govorimo o vseh strokovnih delavcih v vrtcu) je tako zahtevno, večplastno in kompleksno, da je za kakovostno pedagoško delo potrebna visoka raven znanja na didaktičnem in pedagoško-psihološkem področju. Da bi vzgojitelj uspešno opravljal vse naloge, ki jih zahteva ta poklic, mora razviti številne in različne strokovne kompetence. Predšolsko obdobje je namreč kritično in ključno obdobje v razvoju človeka, zato je izjemno pomembno, da institucionalno vzgojo in izobraževanje izvajajo visoko kompetentni pedagoški delavci. Slovenski vrtci kljub neugodnim družbenim razmeram vztrajno vzdržujemo kakovost. Bojimo pa se, da smo na dobri poti, da jo izgubimo, če ne bo uvedenih nujnih sistemskih sprememb.
Skozi leta je bil ugled pedagoškim delavcem, še posebej v vrtcih, s strani laične in tudi politične javnosti pogosto rušen, njihovo (naše) delo pa degradirano. S tem se izgublja pedagoški zanos in upada »popularnost« tega poklica. Seveda mu nizko plačilo pri vsem tem ni niti najmanj v pomoč. V SVS smo že večkrat opozorili na anomalije v plačni politiki, nazadnje zelo glasno ob noveli ZOFVI. Žal se ni zgodilo veliko, za vzgojiteljice-pomočnice vzgojiteljic se je situacija celo poslabšala, saj je z napredovanji v nazive sledilo še eno razočaranje in razvrednotenje njihovega dela. Če vzamemo samo dejstvo, da je minimalna slovenska plača trenutno 1.074,43€, bruto plače vzgojiteljev-pomočnikov vzgojiteljev pa od 1.048,70 do 1.552,31€, lahko hitro ugotovimo, da je njihovo plačilo za tako kompleksno, odgovorno in zahtevno delo ponižujoče nizko.
Iz nekaterih okolij poročajo, da delavci, zaposleni na različnih delovnih mestih v vrtcih, zapuščajo delovna mesta in si v iskanju plačila, ki jim bo omogočalo dostojno življenje, poiščejo službo tudi v gospodarstvu. Nekateri so si bili v stiski in pomanjkanju primorani poiskati še dodatne vire zaslužka, s katerimi zagotavljajo eksistenco svojim družinam. V obmejnih vrtcih poročajo tudi o primerih delovnih migracij v tujino, običajno v gospodarske dejavnosti. Opažamo tudi odhode diplomiranih vzgojiteljic iz vrtcev v osnovne šole, kar ne preseneča, saj so ob isti izobrazbi in pridobljenem nazivu v šolah uvrščene v višji plačni razred kot v vrtcih.
Ne samo vlada, vsi moramo ukrepati – celotna družba, še posebej pa stroka. Kljub vsemu se ne smemo prepustiti malodušju.
Izobraževalni sistem je vpet v vse pore vsake družbe in pomembno vpliva na njen razvoj. Generacije, ki so že tu in tiste, ki še prihajajo, so dejansko naša prihodnost, pa četudi se to morda sliši kot obrabljena fraza. Dolgoročno bodo ravno te generacije, ki jih danes vzgajamo in izobražujemo, nekoč ustvarjale in vodile vse segmente, ki zagotavljajo obstoj družbe – tudi gospodarstvo. Zato v SVS menimo, da je prvi korak, ki ga moramo vsi nujno narediti: osredotočiti se na otroka. Ne sme nam biti vseeno, kakšne generacije bomo vzgojili in izobrazili. Če želimo stabilno in prijazno družbo v prihodnosti, potem potrebujemo ravno takšne posameznike, da jo bodo lahko tvorili: stabilne in samouresničene, ki jih bomo z lastnim zgledom naučili medsebojnega spoštovanja, kakovostne komunikacije, jim pomagali pri razvoju socialno-čustvenih kompetenc in jih spodbujali v njihovi naravni radovednosti, ob vsem pa jim nudili spodbudno multidisciplinarno učno okolje, kjer bodo lahko razvijali svoje potenciale in jih v prihodnosti tudi koristno izrabili – koristno zase in za vse ostale pripadnike družbe. In prvi korak institucionalne vzgoje, izobraževanja in socializacije se začne v predšolskem obdobju, v vrtcu. Z visoko izobraženimi, kompetentnimi in srčnimi pedagoškimi delavci, ki jim pri tem lahko pomaga v prvi vrsti dober podporni sistem kariernega razvoja, pri katerem pa mora biti (poleg ostalih podpornih elementov) dostojno plačilo za njihovo delo samoumevno.
Od izčrpanega in družbeno razvrednotenega posameznika, ki mora za golo preživetje pogosto opravljati tudi dve službi, preprosto ne moremo pričakovati visoke delovne vneme in ustvarjalnega zanosa pri vzgoji in izobraževanju »naše prihodnosti«.
Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije: Silvija Komočar
